Triintrideseto evropsko sreÄanje kulturnih revij, povezanih v mreži Eurozine, je potekalo med 7. in 9. novembrom 2025 v Novi Gorici. Konferenca se je, izhajajoÄ iz veÄjeziÄne identitete Gorice in Nove Gorice, vrnila k ideji, ki je v samem jedru projekta Eurozine, v katerega je od leta 2015 dalje vkljuÄena tudi revija Razpotja: prevajanje kot sredstvo oblikovanja transnacionalne javne sfere. Konferenca se je otvorila z uvodnim predavanjem ameriÅ¡ke zgodovinarke idej Marci Shore.
Ko je bil v devetdesetih letih ustanovljen Eurozine, je bil danaÅ¡nji svet nepredstavljiv. V zahodnih intelektualnih krogih je takrat vladal veder optimizem: hudobna Äarovnica je bila mrtva in vsi naj bi živeli sreÄno do konca dni. Toda kot piÅ¡eta Stephen Holmes in Ivan Krastev v knjigi The Light that Failed (Spodletela luÄ), so mnogi na Zahodu »odsotnost ovir« za demokratiÄno prihodnost »zamenjali s prisotnostjo predpogojev«. Verjeli so, da bo po padcu komunistiÄne oblasti »liberalna demokracija kar skoÄila kot opeÄeni kruh iz opekaÄa«.
Ta liberalni optimizem je bil obarvan z držo zmagoslavnega pokroviteljstva. Prevladovalo je prepriÄanje, da bo Vzhod »dohitel« Zahod – »Zahod« je že ugotovil, kako je treba delati, zdaj pa morajo vsi zgolj slediti njegovemu zgledu. Holmes in Krastev sta se spraÅ¡evala, ali ni bil takÅ¡en »posnemovalni« liberalizem že v temelju ponižujoÄ. Morda niti najbolj dobronamerni zahodni svetovalci niso uspeli prikriti obÄutka veÄvrednosti do tistih, od katerih se je priÄakovalo posnemanje. »Zahodnjaki,« piÅ¡eta, »so postkomunistiÄne države obiskovali tako, kot turisti obiskujejo primate v živalskem vrtu. Zanimalo jih je le tisto, kar je manjkalo: denimo gibljivi palci ali pravna država.«
Eurozine je v takšno okolje vstopil z idejo o dehierarhizaciji Evrope: z idejo o pluralizmu, ki nas vzajemno bogati, in obnovi kozmopolitizma; z idejo o multipolarnosti in odprtosti kot popravkih za neravnovesja med Vzhodom in Zahodom; z idejo o intelektualni integraciji kot protistrupu zmagoslavnemu pokroviteljstvu.
Del tega je bila morda tudi nostalgija, kakrÅ¡no najdemo v spominih Stefana Zweiga VÄerajÅ¡nji svet, kjer obdobje pred prvo svetovno vojno prikazuje kot dobo nedolžnosti, ko je bilo mogoÄe potovati brez potnega lista. Tisti, »ki so nekoÄ poznali svet individualne svobode, vedo in lahko priÄajo, da je Evropa nekoÄ brezskrbno uživala v svoji kalejdoskopski igri barv,« je zapisal Zweig. Milan Kundera je to habsburÅ¡ko nostalgijo – nostalgijo po pluralizmu – leta 1984 priklical v misli v eseju Ugrabljeni Zahod ali tragedija srednje Evrope. Srednja Evropa, kot jo opisuje Kundera, je »hotela biti zgoÅ¡Äena razliÄica Evrope same v vsej njeni kulturni raznolikosti, mala praevropska Evropa, skrÄen model Evrope, sestavljen iz narodov po enem samem pravilu: kar se da velika raznolikost na kar se da majhnem prostoru«.
Konec hladne vojne je prinesel obÄutek, da se lahko vrnemo k temu kozmopolitizmu, tokrat v postimperialni obliki. Zame je bil to etos Eurozina: postimperialistiÄni kozmopolitizem, nepokroviteljski pluralizem. Sredstvo za to pa je bilo prevajanje. Prevajanje kot oblika aktivizma.
Mejni razlog
Kaj je prevajanje? Ukrajinski prevajalec in psihoanalitik Jurko Prohasko je v nekem intervjuju v nemÅ¡Äini dejal: »Alles ist Ãœbertragung,« vse je prevajanje. NemÅ¡ki izraz je Å¡irÅ¡i od angleÅ¡kega translation in zajema celoten pomen prenaÅ¡anja, posredovanja, sporoÄanja. V tem smislu je vsa ÄloveÅ¡ka komunikacija prevajanje.
Prevajanje pomeni kanaliziranje Drugega. V sebi nosi nekaj »dubukovskega« (dybbuk je v judovski mitologiji duh, ki obsede drugo telo, op. prev.). V doloÄenih trenutkih predstavlja tudi oddih od samega sebe, premor, ki hkrati razÅ¡iri možnosti lastnega glasu. Prevajanje, kot dejanje radikalne empatije, je naravno nadaljevanje mojega dela zgodovinarke: pisati poskuÅ¡am tako, da lahko bralci v domiÅ¡ljiji naredijo preskok v Äase in kraje, v katerih niso bili, in v življenja ljudi, ki niso oni sami. Je izkuÅ¡nje mogoÄe prevesti? Pisati zgodovino pomeni napraviti skok vere, da je izkuÅ¡nje nekako mogoÄe prevesti, Äetudi prevod nikoli ni povsem dovrÅ¡en.
V eseju Razlog za mejo ali mejni razlog?, ki temelji na govoru na 16. sreÄanju kulturnih revij v Beogradu leta 2003, je germanist in prevajalec António Sousa Ribeiro zapisal: »Potencialno lahko vsako situacijo, v kateri skuÅ¡amo smiselno vzpostaviti odnos do razlike, opiÅ¡emo kot prevajalsko. V tem smislu prevajanje kaže, kako je mogoÄe razliÄne jezike, kulture in politiÄne kontekste spraviti v stik na naÄin, ki omogoÄa medsebojno razumljivost, ne da bi bilo treba razliko žrtvovati v korist slepe asimilacije.«
Sousa Ribeiro se navezuje na Mihaila Bahtina, ki je trdil, da se kultura dogaja na mejah. »Na podroÄju kulture ni notranjega ozemlja,« pravi Bahtin, »v celoti je umeÅ¡Äena na meje; meje potekajo povsod, skozi vsako njeno sestavino … Vsako kulturno dejanje se v bistvu dogaja na mejah.«
Meje lahko delijo in loÄujejo. Z nasprotovanjem tistemu, kar nismo, lahko služijo tudi samodefiniciji. Lahko so orodje izkljuÄevanja. So pa tudi prostori sreÄanja. So vmesni prostori. Sousa Ribeiro prevajanje opiÅ¡e kot tretji prostor, kot toÄko stika med istim in Drugim.
Meje so prizoriÅ¡Äa dram. Pomislimo na sreÄanja, ki so zaznamovala zgodovino idej: Marx in Engels, Roman Jakobson in Claude Lévi-Strauss, Václav Havel in Adam Michnik. Njuno sreÄanje se je zgodilo na vrhu gore Åšnieżka/Sněžka na poljsko–ÄeÅ¡koslovaÅ¡ki meji. Pogovor na tej gori je postal impulz za Havlov esej MoÄ nemoÄnih, verjetno najpomembnejÅ¡e besedilo disidentske literature med letoma 1968 in 1989.
Meje in avantgarda
Moje zanimanje za meje je povezano tudi z zanimanjem za avantgardo. Moja prva knjiga je govorila o poljskih futuristiÄnih pesnikih. Radikalni kozmopolitizem medvojne avantgarde je bil agresivno internacionalistiÄen. Imperiji so propadli; ni bilo veÄ mogoÄe potovati brez potnega lista. Obstajalo je zavedanje, da nacionalne meje zdaj obstajajo – in da jih je treba prestopati namerno, z naporom, kot dejanje prestopa.
Pri avantgardnih pesnikih je zavraÄanje nacionalnih meja sodilo k njihovemu uporu proti vsemu, kar si je drznilo omejevati ali zamejevati. Ena mojih najljubÅ¡ih arhivskih najdb je pismo, shranjeno v moskovskem literarnem arhivu, ki so ga Aleksander Wat, Anatol Stern in Bruno JasieÅ„ski – takrat vsi stari okrog dvajset let – leta 1921 napisali Vladimirju Majakovskemu. Pismo se zaÄne z besedami: »Poljski futuristi, ki vzpostavljajo odnose s futuristi vseh držav, poÅ¡iljajo bratske pozdrave ruskim futuristom,« in se nadaljuje s proÅ¡njo za prispevke k »prvi veliki mednarodni revijalno-Äasopisni izdaji, posveÄeni univerzalni futuristiÄni poeziji v vseh jezikih«.
Avantgarda je gojila drzno željo po požiganju meja. Avantgardist Peretz Markish, ki je pisal v jidiÅ¡u, je leta 1919 zapisal: »Ne vem, ali sem doma/ali v tujini – nikomur ne pripadam, sem svoj gospodar,/brez zaÄetka in brez konca.« Pesniki so verjeli v materialnost jezika; ideja, da je besedo mogoÄe loÄiti od stvari, ki jo oznaÄuje, je prinesla vrtoglavo osvoboditev. PreskoÄili so od literature kot reprezentacije k literaturi kot transformaciji. Aleksander Wat je pojasnil, da je ta »radost izvirala iz osnovnega razpada, iz dejstva, da zdaj obstaja prostor za vse, da se vse da … To geslo, vidite, ta ideja osvoboditve besed, da so besede stvari in da lahko z njimi poÄneÅ¡, kar hoÄeÅ¡, je bila v literaturi ogromna revolucija.«
Ukrajinski futuristiÄni pesnik Mihail Semenko je zapisal: Я почуваю Ñебе без меж – »Čutim se brez meja.« Vodil je skupino ukrajinskih avantgardistov, ki so se imenovali »panfuturisti«. Manifestov niso objavljali le v ukrajinÅ¡Äini, temveÄ tudi v francoÅ¡Äini, angleÅ¡Äini in nemÅ¡Äini ter izdajali trijeziÄno revijo v ruÅ¡Äini, ukrajinÅ¡Äini in jidiÅ¡u. VkljuÄevali so esperanto. »Slediti moramo poti univerzalnih ustvarjalnih ciljev in se ne kuhati v lastnem soku,« je razglasil Semenko. »Otresti se moramo provincializma.« ÄŒlanek je naslovil: »Premisleki o tem, zakaj je ukrajinski nacionalizem slab za ukrajinsko kulturo, oziroma zakaj je internacionalizem zanjo dober.«
Upor avantgarde je bil utopizem brezmejnosti; pesniki, ujeti v vznemirjenje prostega pada, pa so skoÄili v brezno. Povzetek zgodbe: za vse se je konÄalo zelo, zelo slabo.
Prevajanje in sreÄanje
Na tej toÄki želim razmisliti o razliki med brisanjem meja in prestopanjem meja. Kaj pomeni razpustiti mejo? Prebivati na meji? PreÄkati mejo? Prestopanje meje je nekaj aktivnega. Aktivno je na naÄin, na katerega je aktivno tudi prevajanje. Najpogosteje je to zavestno dejanje. VeÅ¡, kdaj prestopaÅ¡.
Prevajanje je sreÄanje z Drugim, ki je na drugi strani meje. Emmanuel Levinas je bil obseden z idejo Drugega, l'Autre. Temelj tako spoznavne teorije kot etike je hotel prestaviti od razmerja med subjektom in objektom k razmerju med subjektom in drugim subjektom – oziroma k temu, kar je imenoval »obliÄja v obliÄje«. Za Levinasa je bilo sreÄanje z Drugim sreÄanje z radikalno drugostjo. Drugi je na drugi strani meje, ki je nikoli ne bo mogoÄe odpraviti. ÄŒe uporabimo besedo, ki jo je rad uporabljal Hegel, je Drugi jenseits, na drugi strani, povsem transcendenten.
Za Levinasa Drugi »pomeni tudi, da je svoboden. Nad njim nimam moÄi (je ne peux pouvoir). Izmika se mojemu prijemu v bistveni razsežnosti.« Drugega ni mogoÄe asimilirati in vsrkati v totaliteto z jazom. Aufhebung ni mogoÄa; prav tako ne obstaja možnost sublimiranja v sintezo. Drugi ostaja onstran in nas iz tega onstranstva vabi. Za Levinasa je želja natanko želja po tej radikalni drugosti. To je razmerje, pravi Levinas, katerega pozitivnost temelji na oddaljenosti, na loÄenosti, na lakoti po neposedovanju.
Drugi nas ne le zapeljuje, temveÄ tudi kliÄe k odgovornosti. »Drugi,« piÅ¡e Levinas, »me iztrga iz moje hipostaze, iz tukaj, iz srca bivanja ali srediÅ¡Äa sveta, kjer postavljam sebe – privilegiranega in v tem smislu primordialnega … Vidim se z glediÅ¡Äa Drugega; izpostavim se mu; njemu sem odgovoren.«
Józef Tischner – poljski katoliÅ¡ki teolog in levinasovec – se je spraÅ¡eval, katera izkuÅ¡nja omogoÄa, da se v naÅ¡ih življenjih pojavijo dobro in zlo, veselje in obup. Njegov odgovor je bil, da se to zgodi, ko sreÄamo drugega Äloveka. »Poudarjam besedo ‘sreÄanje',« pravi Tischner. »SreÄanje je nekaj veÄ kot navaden ‘stik' z drugim, veÄ kot videti ali sliÅ¡ati drugega; sreÄanje je dogodek. Sproži dramo, katere poteka ni mogoÄe predvideti.«
Predlagati želim tezo, da je vsa ÄloveÅ¡ka drama v resnici sreÄanje in da je vsa ÄloveÅ¡ka komunikacija prevajanje.
Drama sreÄanja
Naj povem zgodbo. V njej ima pomembno vlogo in je nekoliko zapletena. ZaÄne se tik pred prvo svetovno vojno, ko je Edmund Husserl pouÄeval v Göttingenu in okoli sebe zbiral krog Å¡tudentov fenomenologije. Ena od mladih filozofov in filozofinj, ki so priÅ¡li Å¡tudirat k Husserlu, je bila Edith Stein, nemÅ¡ka Judinja iz ortodoksne družine v tedaj pruskem WrocÅ‚awu (Breslau). Stein je bila izgubila vero v Boga in je želela resnico iskati skozi Äisto filozofijo. Drug mlad filozof je bil Roman Ingarden, poljski Å¡tudent, ki je, razoÄaran nad Å¡tudijem v avstrijskem Lvovu, prav tako iskal resnico skozi Äisto filozofijo.
Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, se je Stein odzvala s fanatiÄnim nemÅ¡kim patriotizmom. Prostovoljno se je javila kot medicinska sestra in bila poslana delat v bolniÅ¡nico na Moravskem. Ingarden se je skuÅ¡al pridružiti poljskim legijam Józefa PiÅ‚sudskega, da bi se boril za neodvisno Poljsko, a so ga zavrnili zaradi srÄne napake. V nekem trenutku se je Stein zaÄasno vrnila domov. Med Äakanjem na ponovni vpoklic je sledila Husserlu na Univerzo v Freiburgu, kjer je ta prevzel katedro za filozofijo. Tam je napisala svojo disertacijo o problemu empatije, Einfühlung. Ker Ingarden ni dobil možnosti, da bi se bojeval za Poljsko, je tudi on odÅ¡el v Freiburg, da bi nadaljeval Å¡tudij. Z Edith Stein sta bila edina Å¡tudenta iz Husserlovega prvotnega kroga; mnogi drugi so se borili na nemÅ¡ki strani.
Stein in Ingarden sta se zelo zbližala in Stein se je zaljubila vanj. Ker Ingarden ni bil rojeni govorec nemÅ¡Äine, je lahko objavljal v nemÅ¡Äini le, Äe mu je ona uredila prispevke. Bila je hkrati negotova glede njegovih Äustev do sebe in pokroviteljska do njegove nemÅ¡Äine. ÄŒeprav je z metodologijo Einfühlung in s svojim Å¡tudijem poljskega jezika skuÅ¡ala razumeti njegovo poljskost, ji ni uspelo; ta se ji je Å¡e vedno zdela nekako manj vredna od njene nemÅ¡kosti.
Ko je jeseni 1918 postalo jasno, da bo NemÄija vojno izgubila, je bila Stein pretresena. Odpravila se je v WrocÅ‚aw, da bi bila z materjo, in povabila Ingardna, naj božiÄ preživi pri njej. Ko pa je prispela domov, je ugotovila, da je Å¡lezijski WrocÅ‚aw preplavila nasilna sovražnost med Nemci in Poljaki. Ko je to ugotovila, je Stein – ki ni dvomila, da mora Å lezija pripadati NemÄiji – Ingardna odslovila, ÄeÅ¡ da bi bil v njenem domu sicer varen, vendar se boji, da ga ne bi mogla v celoti zaÅ¡Äititi pred nerazpoloženjem do Poljakov v njenem mestu.
Ingarden je odgovoril z molkom. Stein mu je pisala znova in znova, njena pisma pa so postajala vse bolj obupana. KonÄno ji je septembra 1919 poslal pismo, v katerem ji je sporoÄil, da se je poroÄil s Poljakinjo. Stein mu je Å¡e isti dan odgovorila in ga prosila, naj sežge vsa njena pisma in pozabi vse, kar se je zgodilo med njima.
Nekoliko pozneje se je Stein spreobrnila v katoliÅ¡tvo. Ko so nacisti priÅ¡li na oblast, je vstopila v karmeliÄanski samostan. Mnogo let pozneje je Ingardna povabila na svoj Einkleidungsfest, ko je izrekla zaobljube in prejela tanÄico. Odklonil je. Poslala mu je fotografijo, posneto na slovesnosti, da bi lahko »videl, kako je videti kot nevesta« – Kristusova nevesta.
Po izbruhu druge svetovne vojne so redovnice Steinovo poslale v samostan Äez mejo na Nizozemsko v upanju, da bo tam varna. Ni bila. Gestapo je leta 1942 priÅ¡el ponjo. Kot Judinja je bila umorjena v Auschwitzu.
PreskoÄimo v Å¡estdeseta leta, ko je bil Józef Tischner podiplomski Å¡tudent Romana Ingardna in je pisal disertacijo o Husserlu. Eden od Tischnerjevih uÄiteljev je bil tudi Karol WojtyÅ‚a, takratni nadÅ¡kof Krakova. Ingarden je obema govoril o delih Edith Stein in o tem, da je bila, preden se je usmerila k filozofiji Tomaža Akvinskega, fenomenologinja. Njeno zrelo delo, napisano v samostanu, se je opiralo na tomizem, ne da bi opustilo fenomenologijo.
WojtyÅ‚o je to pritegnilo: tudi njegovo delo je bilo sinteza tomizma in fenomenologije. Ingarden je bil edini na Poljskem, ki je Steinovo osebno poznal. Razen njega na Poljskem nihÄe ni bral njenega dela; v vsej državi je obstajal le en izvod njene disertacije. WojtyÅ‚a je Ingardna prosil, ali bi vodil zasebni seminar. Ingarden je pristal. WojtyÅ‚a je bil navduÅ¡en tako nad filozofijo Edith Stein kot nad njeno osebno zgodbo. Približno Äetrt stoletja po njeni smrti v Auschwitzu se je poljski duhovnik tako rekoÄ zaljubil v judovsko filozofinjo, ki je postala katoliÅ¡ka redovnica.
Približno desetletje po tem, ko mu jo je Ingarden predstavil, je WojtyÅ‚a postal papež z imenom Janez Pavel II. Leta 1987 je Stainovo razglasil za blaženo, leta 1998 pa za svetnico. V nekem smislu je bila njena svetost tolažilna nagrada za to, da jo je Ingarden zapustil in se poroÄil s Poljakinjo.
Transparentnost in distopija
To je bila drama sreÄanja, ki ponazarja Tischnerjevo poanto. Zdaj se želim vrniti k ideji meja. Odprtost za dramo sreÄanja pomeni ohranjanje razlike, interakcijo z mejami in sooÄanje z omejitvami. Avantgardna težnja po brezmejnosti je bila utopiÄna. Kot veÄina utopiÄnih prizadevanj je v sebi nosila distopiÄno implikacijo. Transparentnost je dialektika utopiÄnega in distopiÄnega.
Znake te distopiÄnosti vidim v danaÅ¡njem svetu. ZaÄela bom z angleÅ¡Äino, ki je zaradi svoje hegemonije hkrati privilegiran in osiromaÅ¡en jezik. AmeriÅ¡ka enojeziÄnost ni le jezikovna, temveÄ tudi domiÅ¡ljijska pomanjkljivost. Ko odraÅ¡ÄaÅ¡ ob preklapljanju med dvema jezikoma, si lahko teoretiÄno predstavljaÅ¡ Å¡e tretjega ali Äetrtega. ÄŒe pa svet obstaja le v enem jeziku, je Drugi nepredstavljiv. Slutim, da stvari, ki se dogajajo v drugih jezikih, Äez mejo, za veÄino AmeriÄanov niso povsem resniÄne.
Leta 2003 je Sousa Ribeiro v svojem eseju zapisal, da je »ena možnih definicij hegemonske globalizacije ta, da je to globalizacija brez prevajanja, ki … pomeni proces, skozi katerega je hegemonska država v položaju, da lastne partikularizme promovira v obliki univerzalnega ali globalnega«. Problem angleÅ¡ke hegemonije vidim prav kot globalizacijo brez prevajanja. Vidim ga tudi kot sploÅ¡Äenje, kot degradacijo v umetno generirano angleÅ¡Äino.
Umetna inteligenca nam ponuja fantazijo transparentnosti, v kateri je vse hipno. Bojim se, da se pri tem izgublja razumevanje prevajanja kot neÄesa, kar vkljuÄuje dejavnost. Skrbi me tudi, da ima ideja o izbrisu meje med jeziki nekaj skupnega z idejo o izbrisu meje med ÄloveÅ¡kim in neÄloveÅ¡kim, med realnostjo in nerealnostjo.
Nedavno sem posluÅ¡ala posnetek Marka Zuckerberga, ki je razlagal, da ima povpreÄen Älovek tri prijatelje, medtem ko si jih želi okoli petnajst. Nadaljuje s ponudbo klepetalnih robotov – prijateljev, ustvarjenih s pomoÄjo umetne inteligence, ki lahko nadomestijo manjkajoÄih dvanajst. Ta ponudba ni Å¡ala.
V recenziji knjige Petra Pomerantseva Nothing Is True and Everything Is Possible (NiÄ ni resniÄno in vse je dovoljeno) (2014) o postmodernem neofaÅ¡izmu, ki se je razvil v Rusiji, je Jurko Prohasko ta svet postresniÄnosti opisal takole:
To se zgodi, ko osvežujoÄe narcistiÄno, s tem pa megalomansko in arogantno prepriÄanje o superiornosti lastnega masivnega manipulativnega intelekta nad nekakÅ¡no brezmejno plastiÄno, gnetljivo substanco realnosti … izbruhne iz lobanj svojih ustvarjalcev, Ärnih demiurgov, in se razlije v razliÄne arene uma in medijev. To je neskonÄno razÅ¡irjena megalomanija zelo specifiÄne predstave producentov realnosti, ki so, potem ko so izgubili obÄutek za realnost, prepriÄani, da je mogoÄe vsako družbeno ali diskurzivno realnost konstruirati, preoblikovati, inducirati ali po volji zavreÄi ter jo nadomestiti z drugo.
Prohasko nato resnico opiÅ¡e kot mejo. Ko reÄ, kot je empiriÄna realnost, ne obstaja, je svet brezmejen. In, kot je opozoril, se ta zavrnitev priznanja resnice kot meje »nikoli ne konÄa dobro«.
Tudi smrt je meja. Danes smo se znaÅ¡li v svetu, ki ga vodijo oligarhi, ki ne verjamejo v smrt. Putin je bil nedavno ujet na vroÄem mikrofonu, ko je s Xijem govoril o tem, kako bo s pomoÄjo znanosti kmalu mogoÄe doseÄi nesmrtnost. To ni bila le fantazija posameznega tirana. Peter Thiel, zli genij ali vsaj finanÄni spoÄetnik J. D. Vancea, je obseden z Antikristom. V priÄakovanju vstajenja si je uredil krioniÄno ohranitev svojega telesa. Elon Musk verjame, da je svet, v katerem živimo, le simulacija; v vsakem sluÄaju pa naÄrtuje odhod na Mars.
Spominjam se dogodka izpred pred nekaj leti na konferenci Festschrift v Äast enega mojih nekdanjih mentorjev, Hansa Ulricha Gumbrechta, sijajnega filologa in strokovnjaka za Heideggerja. V nekem trenutku je razprava zaÅ¡la k Heideggerjevi ideji Sein-zum-Tode – biti-k-smrti. Eden od takratnih Gumbrechtovih Å¡tudentov, dodiplomski Å¡tudent s Stanforda, ki je vzporedno Å¡tudiral raÄunalniÅ¡tvo in humanistiko, je vstal in rekel: »Veste kaj, te razprave ne razumem. Živim v Silicijevi dolini. Osebno ne priÄakujem, da bom sploh kdaj umrl. Smrt je le Å¡e en problem, za katerega iÅ¡Äemo tehnoloÅ¡ko reÅ¡itev.« Pri tem ni bil zgolj performativen. Tako kot Zuckerberg je govoril popolnoma resno.
ZaÄela sem se igrati z mislijo, da je – paradoksalno – zanikanje smrti nihilistiÄno in da obstaja nekakÅ¡na povezava med postresniÄnostjo, zanikanjem smrti in umetno generiranim jezikom, ki teži k izniÄenju vseh meja. NekoÄ sem se pogovarjala s strokovnjakom za informacijsko tehnologijo, ki mi je skuÅ¡al razložiti kriptovalute. »Čudovite so prav zato,« mi je razlagal, »ker so brez trenja«. Virtualnost je brez trenja.
Toda prevajanje ne bi smelo biti brez trenja. Spominjati bi nas moralo na razliko. Igrati bi morali na sreÄanje z razliko, razloÄevati en glas od drugega, uživati v polifoniji. Prevajanje ne bi smelo pomeniti razstreljevanje meja, temveÄ ustvarjalno dejanje graditve mostov Äeznje. Del prevajalske dejavnosti bi morala biti napetost pri izogibanju tako imperialistiÄni hegemoniji kot nacionalistiÄni izkljuÄevalnosti ter ustvarjanje vkljuÄevalnosti, ki drugosti niti ne izravnava niti ne fetiÅ¡izira. Trenje je bistveno.
Prevajanje mora ohraniti element tistega, kar je ruski formalist Viktor Å klovski imenoval ostranenie – »potujitev« ali »odtujitev« – pesniÅ¡ko pisanje, ki nas dezorientira in nam tako omogoÄi, da nekaj zagledamo na novo. Jezik je nekoliko zamaknjen, nekoliko tuj, in prav ta tujost nas strese iz naÅ¡e navade, iz naÅ¡ega meseÄniÅ¡kega sprehoda skozi življenje.
Prevajanje mora delovati v prostoru med transparentnostjo in motnostjo. ÄŒe je vse motno, možnosti za prevajanje ni. ÄŒe je vse transparentno, smo v totalitarni distopiji. Analogija tega je lahko naÄin, na katerega je Sartre zavrnil tako Freudovo idejo o motnosti nezavednega kot Husserlovo idejo o transparentnosti transcendentalnega ega. Sartre je rekel: ne, zavest ni niti motna niti transparentna. Zavest je prosojna. Je vmesni prostor, kjer stvari niso niti popolnoma jasne niti popolnoma zatemnjene. Je prostor prevajanja.
Grenzsituation – mejna situacija
Za konec bi se rada ustavila pri Janu PatoÄki, ÄeÅ¡kem filozofu in zadnjem Å¡tudentu Edmunda Husserla, ter njegovi ideji »negativnega platonizma«. PatoÄka se je vrnil k Platonovi ideji chorismosa – razcepa med realnim in idealnim. Njegov kljuÄni premik je bil, da je sam chorismos, sam razmik, razglasil za prostor svobode. Ta razmik je prostor prizadevanja brez posedovanja, iskanja, ki se nikoli ne more dovrÅ¡iti – to je prostor naÅ¡e odgovornosti in naÅ¡e svobode.
Zame prevajanje prevzema ta negativni platonizem: gre za privlaÄnost Drugega brez zahteve po transparentnem posedovanju, brez namena, da bi izniÄili vsakrÅ¡no razdaljo; z upanjem na intimnost, ki je vselej invazivna in tvegana, ter z možnostjo nesporazuma, ki je sestavni del vsakega poskusa razumevanja.
Obstajajo naÄini, na katere so nesporazumi in napaÄni prevodi lahko prav tako ustvarjalni in produktivni kot prevodi, ki se zdijo bližje transparentnosti. Lahko bi trdili, da celoten francoski eksistencializem temelji na napaÄnem prevodu Heideggerjevega Dasein kot réalité-humaine, ki Heideggerjevo misel zavije v kartezijanski obrat, ki ga sam nikoli ni nameraval. A to ne izniÄi francoskega eksistencializma in vsega, kar je navdihnil.
Leta 2020 je na pogrebu Johna Lewisa, enega najveÄjih ameriÅ¡kih borcev za državljanske pravice, enaindevetdesetletni afroameriÅ¡ki metodistiÄni pastor James M. Lawson prebral pesem CzesÅ‚awa MiÅ‚osza »Pomen« (Sens). Ob napovedi pesmi je Lawson MiÅ‚oszevo ime izgovoril povsem napaÄno. Ta trenutek mi je bil izjemno vÅ¡eÄ, saj je Lawson segel po neÄem iz Äisto drugega dela sveta, iz povsem druge tradicije – tradicije, ki ni bila njegova, a ga je nagovorila. V MiÅ‚oszevi pesmi je naÅ¡el stvari, ki morda niso prav enake tistim, ki bi jih v njej naÅ¡li bralci poljskega izvirnika, a niso bile zato niÄ manj pomenljive. NaÅ¡el jih je v prevodu.
Prevajanje je tisto, kar bi Karl Jaspers imenoval Grenzsituation – mejna situacija –, ki nas potiska k vpraÅ¡anjem, na katera nimamo odgovorov. Za Jaspersa in druge je v tej mejni situaciji nekaj epistemoloÅ¡ko privilegiranega. Za mojega najljubÅ¡ega filozofa, Leva Å estova, pa se prav tam, na robovih, kjer razum sam po sebi ne zadoÅ¡Äa, znajdemo pod prisilo, da stopimo dlje in globlje.
O ideji mejne situacije sem razpravljala s filozofskima prijateljema iz Kijeva, Volodimirjem Jermolenkom in Tetjano Ogarkovo, ki sta pravkar objavila knjigo v ukrajinÅ¡Äini z naslovom Življenje na meji. Zelo prepriÄljivo – in s svojimi življenji – utemeljujeta trditev, da je prav ta rob – tista meja, kjer je vse krhko in vse tvegano – izvor miÅ¡ljenja.
